modrost
gledam jo, kako plava
po hodnikih,
z očmi dokumentira okolje
orjaška pojava, ki nosi
okruške svoje družine,
v njenem nasmehu je zgodovina
sledim njenemu tavanju,
prepoznam modrost
v počasnih premikih
prosim jo za vodilo,
nekaj besed,
ki naj me osmislijo
pravi, naj pridem bliže,
naj svoje uho prislonim
k njenim polnim ustnicam
iz globin mi preda luč
lepšega kraja nej, ku je šentjern,
lepšega tiča nej, ku je petjeln