Kosmatice, 21. marec 2022
Po zajtrku gremo na sprehod skozi vinograde,
čez kraške gmajne. Z babico klepetava po italijansko,
z Majo angleško. Polina odgovarja nazaj po rusko
in ukrajinsko.
Doma mi Arsenij pokaže slovarček
angleških besed, ki jih je sam izpisal.
Skupaj počasi izgovarjava besede
tudi iz francoskega, da jih ne bi pozabil.
La fête! vzklikne in poskoči na stolu.
Spomni se pomena, ki zbudi nekaj v njem
in me gleda. Ker ga ne razumem, mi razlaga,
kaj je prebral, babica pa mu prigovarja,
naj odgovarja po ukrajinsko, ne po rusko.
¤
Na terasi nastavljamo soncu razžarjene obraze.
Vesna, reče Tatjana in pripre oči.
Primavera? jo vprašam in ona mi prikima.
Smejemo se in kot otroci plosknemo vsakič,
kadar je ukrajinska beseda podobna slovenski.
¤
Polina zakriči in odskoči.
Trenutek za tem se histerično hihitamo,
ko stopi Arsenij na debelo vezalko,
ki jo je vrgel pred njo na tla.
Pobere jo in polovico vijugaste kače
navije okrog prsta, z drugo maha
po zraku in jo straši.
Babica ga ošine s pogledom,
ki je dar njene ljubezni,
in me prepričuje, da je furbo.
On pa me gleda izpod obrvi
in prvič se smeje kot razigran otrok.