Kosmatice, 20. marec 2022
Sporoči, da bodo z babico, mamo
in dvanajstletnim bratom startale
iz Budimpešte okrog dvanajstih.
Vse popoldne jih čakam;
zračim odeje, zlagam brisače,
svežo posteljnino. Ko pripravljam postelje,
si slikam njihove namišljene podobe pred sabo.
Skušam se zamotiti z drobnarijami
in si nočem priznati, da me je strah.
¤
Maja pošlje približno uro pred prihodom
novo sporočilo. Peter jih gre počakat gor ob cesto,
da se ne bi v temi peljale mimo.
Malce pred sedmo zagledam luči avtomobila,
ki pelje previdno k hiši. Nervozen sem, ko jih čakam
pred vrati, in odrevenele od dolge vožnje prilezejo iz avta.
Dobrodošle, jim rečem in negotovo objamem
najprej Majo. Potem tudi babico Tatjano in mamo Polino.
Arsenij stoji ob strani in gleda nemo v tla.
¤
Ko pridejo v hišo, me Tatjana sprašuje, kje je mama.
Očitno ji Maja ni vsega razložila, in misli, da je Peter moj oče.
Potem sedemo skupaj za mizo. Ne sprašujejo prav veliko
in Maja sama pove, da je papa ostal v Kijivu
v teritorialni obrambi.